Obalni relief

Obalni relief

Morska obala je mejni pas med morjem in kopnim, ki se zaradi valovanja, plimovanja, morskih tokov, nihanja morske gladine, dvigovanja in ugrezanja kopnega in naplavljanja gradiva neprestano spreminja. Ravno vzajemno delovanje vseh teh ter še nekaterih drugih preoblikovalnih dejavnikov je vzrok nastanka različnih tipov obal.

Razlikujemo nizke in visoke obale, razčlenjene in nerazčlenjene, konkordantne in diskordantne, podolžne in prečne, dvigajoče in ugrezajoče, ...

Dalmatinski tip

Z dalmatinskim tipom obale se srečamo tam, kjer obala poteka vzporedno z geološko zgradbo. Zanjo so značilni podolgovati otoki, med njimi ali pa med otoki in obalo so ozki morski kanali, med otoki so vrata. Gre za poseben tip ugrezajoče se obale. Ozki in podolgovati zalivi so nastali tako, da je napredujoče morje zalilo podolžne suhe doline in kraška polja v osnovi hribovite in razgibane pokrajine.

Estuarski tip

Estuarski tip obale imenujemo tudi lijakasti. Gre za nizko obalo, kjer je velika amplituda plimovanja, ki sega daleč navzgor po reki. Najdemo ga v Zahodni Evropi. Reke se tu v morje izlivajo v širokih lijakastih ustjih (estuarjih) in so pomembne za ladijski promet daleč v notranjost. Ob notranjih koncih estuarjev so nastala skoraj vsa zahodnoevropska pristanišča. V estuarjih se mešata slana in sladka voda, zato tam nastanejo zelo raznoliki ekosistemi.

Posebno značilni so estuarji:

  • Gironde ob spodnji Garoni (s pristaniščem Bordeaux)
  • Sene (z Le Havrom)
  • Vesere (z Mremnom)
  • Labe (s Hamburgom)
  • Temze (z Londonom)
Estuarji so dinamični ekosistemi, ki zagotavljajo habitate velikemu številu organizmov in podpirajo visoko produktivnost. Mnoge ribje vrste tam odlagajo svoja jajčeca, ker mladim ribam bogato rastlinje omogoča varno mesto za življenje. V estuarjih pa je bogato tudi ptičje življenje; tam se zbirajo številne ptice selivke.

Fjordski tip

Fjordski tip obale je dobil ime po ledeniško oblikovanih in v morje potopljenih dolinah. Gre za zelo razčlenjeno gorato obalo z globoko v celino zajedenimi in razvejanimi fjordi, zalivi, ki imajo strma obodna pobočja. Nad fjordom se dviga značilna planotasta pokrajina, znana kot fjel, na zunanji strani fjorda pa so ob obali številni otočki (zato ta del obale imenujemo obala otočkov ali obala čeri).

Takšen tip obale najdemo:
  • na zahodnih obalah Skandinavije
  • na Škotskem (tam jih imenujejo firth)
  • ob obalah Grenlandije
Najdaljši fjord na svetu je s 350 km Scoresby Sund na Grenlandiji, ki je hkrati tudi eden izmed najbolj globokih (preko 1.500 m). Na drugem mestu se nahaja norveški Sognefjord, ki v dolžino meri 205 km. Sognefjord doseže maksimalno globino pri 1.308 m.

Lagunski tip

Gre za nizko obalo s plitvimi zatoki, ki jih proti odprtemu morju zapirajo peščeni otoki ali ozek nasip peščenega gradiva (zemeljska kosa). Lagunski tip je nastal na območjih, kjer je abrazijska moč vode majhna, morski tok pa prinaša večje količine morskega peska in ga odlaga ob obali. Povečana akumulacija je povezana z dotokom rečnih naplavin iz večje reke, ki se izliva v laguno, zato je v njej brakična voda.

Skupna površina Beneške lagune meri 550 km² (8 % kopnega, 11 % globokega morja in 81% slana močvirja). Od odprtega morja je ločena s 36 km dolgo zemeljsko koso (lido). Laguna se razlikuje od kraja do kraja, morska površina ni enakomerna, sestavljena je iz več jezer, ki so prepletena s sipinami, otoki, plitvinami in močvirji.

Riaški tip

Pri riaškem tipu obale je glavna smer obale prečna na geološko zgradbo. Značilni so dolgi, ozki, globoko v kopno zajedajoči se morski zalivi t. i. riasi, ki so v potopljenih rečnih dolinah, med njimi pa segajo daleč v morje višji polotoki. Za razliko od fjordov riasi niso ledeniško preoblikovani.

Tudi slovenska obala ima značilnosti riaške obale - Piranski in Koprski zaliv sta potopljeni dolini Dragonje in Rižane, vmes pa daleč v morje segajo Ankaranski polotok, polotok med rtom Madona in Koprom in Savudrijski polotok. Slovenska obala poteka v severovzhodni smeri in je torej prečna na dinarsko smer.

Erozijske obale

Za erozijske obale, ki so ponavadi visoke obale, so značilni klifi. Gre za strme stene na morski obali, ki so nastale zaradi dolgotrajnega delovanja valov (morska erozija ali abrazija). Pod klifom nastaja morski spodmol, od njega se v morje spušča položno pobočje, ki ga pogosto prekriva obalni pesek ali žalo (plaža).